Bližnjica do sreče

Septembra sem končno zbrala pogum in se podala v lov za plesalcem, ker sem se odločila, da si končno uresničim željo in grem plesat.
Med prijatelji se je našel pogumen mož, ki se je želel zavrteti z mano na prvi stopnji družabnih plesov. Bilo je luštno, zato sem si želela še, ampak sem potrebovala novega soplesalca.

Na drugi stopnji se mi je pa odprl nov svet... svet, v katerem se moraš prepustiti in samo slediti, neverjetna lahkotnost gibanja... čudovito! Ko se ti nasmeh razleze čez cel obraz in čutiš samo neskončno srečo, da lahko plešeš.

No, včeraj je bila zadnja vaja in svojemu plesalcu sem se želela zahvaliti na svoj način...

In plesala bom še naprej...