Kaj boš v decembru podaril bližnjemu?

Pred dnevi sem se sprehajala po čudovito okrašeni Ljubljani. Komaj smo dobro zakorakali v december, pa je Ljubljana že spremenjena v avtocesto sprehajalcev. Mlado in staro gomazi po ljubljanskih pločnikih, se ustavlja ob polnih štantih, nazdravlja s kuhanim vinom, glasno pozdravlja prijatelje in znance... zgolj hitra opažanja, nisem se ustavljala, hitela sem nekam naprej... pravzaprav sem hotela uživati v opazovanju vseh tistih lučk, razmisliti o tem in onem, pa sem kmalu ugotovila, da si nisem izbrala pravega kraja... ne da bi se točno zavedala kdaj, sem začela hiteti... mudilo se mi je... ne vem kam, ne vem zakaj, ampak ves tisti vrvež me je gnal nekam naprej, stran... V srcu ni bilo več umirjenosti, amapk je zavladala tesnoba... vsi tisti ljudje, komaj sem se jim umikala, kolesarji, vozički, polne vrečke... Polne vrečke daril... daril, ki bodo v pisanem darilnem papirju čez nekaj dni stali pod dreveščkom. Veliki paketi... draga darila... pa še vedno obstaja velika verjetnost, da bodo čez kak mesec že pozabljena ležala v kotu sobe ali še huje polomljena v košu za smeti. Sprašujem se... vsa ta darila... vem, lepo je dobiti darilo, samo... si res želim darilo, ki bo kupljeno samo zato, da bo? Kaj mi bo darilo, če povzroči kup slabe volje, predno pride do mene? Kaj mi bo darilo, ki je od kupca zahtevalo veliko vsoto denarja, ni bilo pa izbrano zame. Veliko raje bi prejela samo majhno pozornost, za katero je potrebno odšteti le evro ali dva, pa je izbrano posebej zame, z mislijo na to, kaj imam rada in česa se bom razveselila. Še bolj pa bi bila vesela darila, za katerega je potrebno le kanček ustvarjalnosti in časa. Povabilo na večerni sprehod na Šmarno goro od koder lahko v tišini občuduješ osvetljeno Ljubljano. =)
Želim si, da bi bil mesec december mesec pričakovanja, mesec odnosov, mesec dužine, pa se mi vse bolj zdi, da je to le mesec hitenja, mesec nakupovanja, mesec veseljačenja... mesec, ko pokažeš koliko imaš pod palcem. Je to res tisto pravo?